27.12.13

Med Ekvadorjem in Perujem

Prav zanimivo je, kaksne nacine najdejo "lokalci", da bi iz nevednih tujcev izvlekli nekaj denarja.
Nekaj podobnega se mi je dogodilo lani, ko sem preckal mejo med Ekvadorjem in Perujem in sem na crnem trgu menjal nekaj dolarjev. Obmejno mesto na ekvadorski strani je cel kaos in raj za tihotapce (da se ne bova napacno razumela, tihotapce "cheap" robe, od oblek, igrac do elektronskih naprav). In ze na ekvadorski strani kot sokoli prezijo na "tujce" menjalci denarja, ki te ze od izstopa z avtobusa vztrajno prepricujejo, da brez solov v Peruju ne prides dalec. Prvo mesto (Tumbes) je oddaljeno cirka 30km, zato... In odlocil sem se, da bom menjal 10 USD (tiste bankovce za dolar, ki sem jih prejel v Ekvadorju, in katerih velika verjetnost je bila, da so bili ponarejeni).
Matevž
(se nadaljuje)

17.12.13

Policisti ki ropajo 2


Nakar je policist ustavil taksi in zahteval, da se odpeljemo do policijske postaje. Nakar se je taksi na obrobju ustavil in so me oropali.
Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji (policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali so mi da ne morejo ničesar ukreniti, ker so vsi trije državljani Peruja in hodijo čez mejo samo ropat!

Nasvet pa je sledeč:
1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme
2 zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (čeprav je to ko si ze obkoljen s tremi malce tezje)
3 zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)
4 ko hodiš po mestu imej cim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu Ostal sem brez cca 200 USD, tako da sem razmišljal ce se mi prijava sploh splača, vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobis od policije!
Martin Drgan

12.12.13

Martin Drgan, Bolivija: Policisti ki ropajo

V prejsnem letu (oktober, november) sem potoval po Juzni ameriki in med drugim prišel tudi v La paz glavno mesto Bolivije. Prvega dne je bilo se vse uredu saj sem si zaradi blizine vecera lahko ogledal le bliznjo okolico hotele in poiskal pralnico. Vse poceni in uredu, vkljucno z restavracijo, kjer ne strezejo samo perutnini, ampak tudi govedino, lame, ribe,...
No drugi dan pa sem si zazelel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato cez bogati del mesta in nato na razgledno tocko nad mestom. Do tle vse uredu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa sem se z vrha (na vrhu so revnejsi predeli) napotil pes v nazaj v center.
K meni je pristopil malce zavaljeni mozakar v civilu, se predstavil z izkaznico kot policist in rekel da sem sumljiv in da me mora odpeljati na policijo, da me preiscejo zaradi drog. (Govoril je angleško, ker špansko ne obvladam). Prav tako je ustavil se enega "turist", ki se je predstavil kot Čilenec.
(se nadaljuje)

2.11.13

Denga in papatači 7

Nakupili smo kar precej kipcev in druge lepe indijanske krame. Vsako stvar so nam zavili v časopis. In smo se odpravili naprej (v Salvador).
In ko smo domov grede v avionu razvijali kipce, sem pričel brati enega od ovojnih časopisov. Bil je dolg, krasen članek o teh indijancih. Med drugim je pisalo, da imajo ti indijanci že od nekdaj pravno avtonomijo, namreč, da si sami sodijo po svojih prastarih zakonih. Da je kazen smrt že za majhen prekršek. Da je nek indijanec (z imenom in priimkom), mlad in oče večih otrok ukradel kokoš (kakor domnevno tudi že večkrat prej). Na njihovem ljudskem sodišču je bil obsojen na smrt in usmrčen (sledi slika njegovega svežega groba). Novinar opisuje (in kaže na fotografiji v tem časopisu) še vrsto grobov na omenjenem pokopališču v Chichicastenangu, s podobno usodo pokopanih. Največja grozljivka pa še sledi: da je ''čudno umrla'' ali pa preprosto izginila že vrsta turistov...
No – mi pa hodimo povsem neženirano med njimi, nato pa se podelamo v hlače zaradi navadne denge, ki v običajnem poteku ni drugega kot malo hujši nahod..
P.S.
Da pa nama z ženo zaradi opisane medicinske nevednosti ne bi odvzeli licence, ali pa nama vsaj predpisali kakšen dodatni rigoroz naj povem, da sem v želji po napetosti zgodbe o najinem neznanju malo pretiraval. Morebitni bralec naj sam skuša ločiti med količino dima in ognja.
P.P.S.
In je bilo pri nas tako kot pri Judih in mormonih. Namreč kamnitih tabel desetih božjih zapovedi ni, ker jih je Mojzes v besu razbil. In zlatih plošč mormonskega kodeksa tudi ni, ker ju je potem, ko ju je Joseph Smith prepisal angel Mormon vzel nazaj. Tudi pri nas tistega časopisa s famoznim člankom o krutih indijancih Quiche ni, ker je žena po povratku domov v pospravljalni akciji časopis vrgla v smeti.
(To, da bi ji tedaj z največjim veseljem dal v posteljo pest z dengo okuženih komarjev, če bi jih le imel, je pa že P.P.P.S).

11.10.13

Ciril Grošelj: Denga in papatači 6


In nenadoma nam je prej grozljivo mesto postalo za čuda zanimivo. Bilo je skoraj tako kot tisto pri Lorci, ko je noč postala prijazna kot majhen trg. Olajšano smo si mesto ogledovali še naslednja dva dni, sedaj že naravnost patetično temeljito.
Prvo, kar sem napravil po povratku domov je bilo, da sem zopet po dolgih letih vzel v roke Nalezljive bolezni in prebral poglavje o dengi (in papatačiju). Obšla me je groza za nazaj. Tu je potrebno povedati, da smo pred prihodom v pasje soparen Salvador postopali po krajih severno od mesta Gvatemala na višini preko 2000 metrov, kjer je bilo ustrezno mraz in smo bili zato vsi nahodni, boleli so nas sklepi itd. In ravno ti znaki so v knjigi opisani kot prodromi (začetni znaki) denge! Kako včasih nekoliko šibkejše znanje pride prav. Saj bi se sicer z ženo v Salvadorju sigurno vsaj podelala v hlače.

To je bila zgodba o strahu, ki je bil, pa ga, če bi stvar poznali ne bi bilo. Za dodatek pa še zgodba o strahu, ki ga ni bilo, pa bi, če bi stvar poznali bil.

Kakšnih 200 km severovzhodno od mesta Guatemala leži visoko v hribih mesto Chichicastenango, znana turistična romarska pot. Jaz sem ga v opisanem potovanju obiskal drugič in je bilo to mesto skoraj ključni razlog, da sem družino odpeljal v Gvatemalo. To je področje, kjer živijo (etnično najbrž blizu 100% čisti) indijanci plemena Quiche, sicer potomci Majev. Majhni, čokati idijanci, izjemno slikovito mesto nekje visoko nad oblaki, z dvema cerkvicama sredi trga, z doslej najslikovitejšo indijansko mašo, kar sem jih videl in občasnim velikim sejmom sredi trga. Za trgom je pokopališče. Ljudje so prijazni, na prvi pogled povsem nenevarni.
(se nadaljuje)

15.9.13

Denga in papatači 5

V našem primeru sem s poročilom o razgovoru skoraj prilil olja na ogenj: da so po enomesečnem popotovanju itak vsi podhranjeni in, da naj le gledam, da jih bom pravočasno odpeljal v bolnico. (V bistvu še sedaj ne vem, kaj je imel bedak na drugi strani žice v glavi, ker mi v pogovoru sploh ni prikazal stvari enostavne, za kakršno se je izkazala kasneje).
Noč smo bolj prebedeli kot prespali, se zjutraj prešteli in z veseljem ugotovili, da smo še vsi živi. Odpravili smo se v mesto. Tudi žena je začuda privolila, da si, skoraj za ceno življenja, mesto na brzino ogledamo. Salvador je skoraj primorsko, v tistem letnem obdobju (oktober) izredno soparno mesto, za razliko od večine drugih na tem potovanju dokaj nezanimivo. V spominu mi je praktično ostala le katedrala, kjer je škof Romero v osemdesetih v kletnih prostorih zbiral uboge zatirane dninarje – komuniste in jih ozaveščal o socialnih pravicah v duhu teologije osvoboditve.
Čez dan je bilo mesto začuda polno in na naše veliko začudenje po ulicah ni bilo mrtvih! In smo dan in še eno noč v hotelu med smrtonosnimi komarji preživeli zaenkrat še brez denge!
Ko smo, vozeč slalom med roji komarjev, drugi dan spet postopali po mestu, sem kot edino jasno prepoznavno tujko zagledal dolgonogo svetlolasko (kot se je v pogovoru izkazalo ni bila dobesedna blondinka!), ki je spešila po ulici. Stekel sem za njo (seveda le kot virom informacij) in jo pričel spraševati o dengi. Povedala je, da je Švedinja, da že daljši čas službeno živi v Salvadorju, da so deževni jesenski meseci vsako leto obdobje denge in mi potrdila tisto o umirajočih indijanskih otrokih. Da se pa ona, kakor drugi salvadorčani denge nič ne boji, ker bolezen praviloma ni nevarna.
(se nadaljuje)

19.8.13

Ciril Grošelj: Denga in papatači 4

Zadeve sem se lotil stopenjsko. V prvi stopnji mi je, po globokem razmišljanju prišla v glavo pesmica, s katero smo nekoč v španskih bodegah – kot se po njihovo pravi vinskim kletem – odganjali kolero.

Namreč: Agua ardiente es buena contra el colera / mejor es prevenir como curar / entonces: Bebemos! (Žganje preprečuje kolero / in preprečevati je bolje kakor zdraviti / torej: Pijmo!). In bilo je potrebno hitro ukrepati. Pograbil sem steklenico viskija in, ker je šlo za preživetje, vzel dvojno, morda trojno dozo. Ker so se ostali zdravila mazohistično branili, sem se že skoraj (po tretji terapevtski dozi čedalje bolj) videl kot edini preživeli.
Vmes se je žena, sicer v slačenju zelo moralistična, slekla skoraj do golega in si v obupu pričela šteti dotedanje komarjeve pike. Bilo jih je že kar nekaj in je že malo manjkalo, da ni, misleč bolj kot na zdravilo na zadnjo popotnico, posegla po mojem zdravilu.

V drugi stopnji ukrepov sem, sam sicer proti dengi že povsem zasčiten, iz odgovornosti do nezaščitenih članov družine že v zgodnjih jutranjih urah telefoniral v bolnico in vprašal za nasvete in najnovejšo statistiko.
Možakar na drugi strani telefona, menda dežurni zdravnik, mi je stanje, tudi mortalno statistiko potrdil, povedal mi je pa, da bolezen načeloma sicer ni smrtna, da pa gre za podhranjene indijanske otroke, ki jih starši umirajoče prinesejo v bolnico.
(se nadaljuje)

15.8.13

Denga in papatači 3

Ko smo končno prispeli v – da je bila zgodba še bolj perfektna – dejansko prazen hotel, smo se najprej zaprli v sobo na bojni posvet.

Glavna točka je bila: kaj za vraga je že to denga. S skupnimi močmi sva se z ženo spomnila kje v učbeniku Nalezljive bolezni bi bilo poglavje DENGA in PAPATAČI, več od tega pa ne. Seveda naj povem, da so ošpice ali mumps pri nas vsakodnevne, zato vsak medicinec ali zdravnik ve o njih dovolj. Denga in papatači pa sta za nas povsem eksotični tropski bolezni (za razliko od na primer malarije) in toliko let je že minilo, kar sva delala tisti izpit. Vse, česar sva se mogla spomniti sta bila naslova v knjigi, oziroma eksotični imeni bolezni. Ker je v hotelski sobi in sploh v Salvadorju vsaj tisto noč mrgolelo komarjev, sva po analogiji z malarijo (pravilno) sklepala, da to pošast prenašajo komarji.

Sledilo je ukrepanje. Žena in otroci so se spravili zapirati okna in pobijati komarje, kar je bilo pa oboje precej ubijalsko, oziroma sizifovsko. Zunaj je bilo 40 stopinj in blizu 100% vlažnost, v hotelski sobi kakšnih 50 stopinj in po našem občutku vsaj 110 % vlažnost in v takem zapirati okna? Strop je bil visok kakšne 4 metre, na stropu pa roj nedosegljivih komarjev, ki so nam vsak hip nameravali prinesti smrtonosno dengo.

Ves čas pa je vseh pet sopotnikov gledalo vame in od mene, kot poglavarja družine in še zdravnika povrhu pričakovalo kak radikalnejši ukrep.
(se nadaljuje)

28.7.13

Denga in papatači 2

Kot najizkušenejši iz skupine sem komaj prepričal ženo - najplašnejši člen skupine -, da možakar parafrazira, podali smo se naprej. Po naslednjih 500 metrih smo srečali drugega domačina in ta nam je, kakor prilažič, ponovil trditev prvega. Sedaj smo svarilo vzeli zares, nastopil je vsesplošni preplah, ustavili smo prvi taksi. Ker nas je bilo šest, je ta poklical še drugega. Seveda se v tako ''nevarni'' situaciji v dva taksija nismo upali in smo izpogajali, da nas je za nekoliko višjo tarifo vseh šest pobasal eden. Sedeli smo eden na drugemu in se pričeli voziti. V tej zgodbi to ni ključno, vendar naj povem, da smo se vozili kakšno debelo uro po nekih temačnih ulicah in je taksimeter plus dodatna tarifa tekel in smo se končno pripeljali v hotel. Ko smo se drugo jutro (zaradi glavne zgodbe skoraj neprespani) odpravili v mesto, smo videli, da je bil hotel v katerega smo se vozili in vozili natančno za vogalom ulice v kateri smo se v taksi vkrcali. (Taka nezgoda se je nejbrž kdaj pripetila že vsakemu popotniku, seveda je večina ni opazila).

Za uvod v glavno zgodbo naj povem, da sva oba z ženo zdravnika, nobeden pa specialist za nalezljive bolezni, pa da jaz znosno govorim špansko. In sva se midva s taksistom tisto dolgo uro vožnje pogovarjala vse mogoče. In mi je med drugim pričel razlagati, da ima malo posla, ker v Salvadorju ni turistov, kajti tam da razsaja nalezljiva bolezen DENGA in da je tisto leto zaradi nje pomrlo že trideset otrok. Po žilah mi je zaledenela kri. Ko sem njegovo pripoved prevedel ženi, so njej - glede na reakcijo - najbrž zaledenele vse telesne tekočine, vključno s tisto v mehurju. Trideset otrok je pomrlo, midva pa s seboj vlačiva štiri! Počutili smo se kot popotniki, ki so v času kuge prikorakali v Benetke.
(se nadaljuje)

26.7.13

Ciril Grošelj: Salvador Denga in papatači

Vsako potovanje poleg vseh dogodkov in prijetnosti s seboj nosi tudi nevarnosti, ki so praviloma sorazmerne s stopnjo eksotičnosti, oziroma neobičajnosti potovanja.
Svoje čase smo z ženo in štirimi otroki precej hodili po svetu. Razne potovalne nevarnosti kot so male in velike tatvine, ''izgube'' otrok in še vrsto drugih smo absolvirali že kar kmalu. Postopoma smo se naučili biti ustrezno previdni in smo bili skoraj prepričani, da smo pred nevarnostmi varni. Pa se ti na poti vedno pojavi kakšna nova nevarnost ali pa ''nevarnost'' in ti pridoda kak siv las.

Neke jeseni smo postopali po srednji Ameriki. Za seboj smo imeli že Mehiko in Gvatemalo, ko smo se poznega deževnega večera z avtobusom pripeljali v San Salvador – glavno mesto El Salvadorja. V obeh prejšnjih državah smo se počutili nebeško varno, na koncu te zgodbe omenjen članek o morilskih navadah Indijancev Quiche v Gvatemali, kjer smo pred tem krožili, mi je namreč prišel v roke šele naknadno.

Avtobus nas je v San Salvadorju odložil pozno ponoči v mračni ulici, nikjer ni bilo žive duše. Glede na dotedanje izkušnje smo bili praktično brez strahu in se peš odpravili iskat hotel. (Zaradi zgodbe je potrebno povedati, da je do pred 10 let v Salvadorju kakih 10 let divjala državljanska vojna in da je tam situacija analogna Bosni danes, ob tem da Salvadorcev ne krotijo mednarodne sile). Po kakih 500 metrih hoje je prišel mimo domačin in nam dejal, da nam odsvetuje hoditi po ulici samim, da je prenevarno.
(se nadaljuje)

17.7.13

V zelenem raju ali (bolj primerno) peklu 5


... Čez nekaj ur so prispeli možje z dvema mrtvima lenivcema, aligatorjem in džungelsko mišjo. Cela družina je zgledala zadovoljno. Medtem ko so čistili lenivca in ga prekajali je ženska s kožo vred narezala aligatorja in miško ter oboje kuhala v vodi. In to brez zelišč ali kakršnekoli zelenjave. Močne vonjave so se iz odprtega ognjišča razširile po prostoru, jaz pa sem v viseči mreži razmišljala kako se bova s Cyrilom, ki sva v običajnih pogojih vegetarijanca, izognila večerji. Maša pa bi rada poskusila aligatorja, bolj zaradi novosti kot gurmanstva. Morda sva zaradi vegetarijanstva prikrajšana za paleto močnih okusov, pa kaj. Tu je vseeno še sadje kokona in kuma-kuma ob katerih nisem pogrešala ničesar.
Medtem ko smo jedli večerjo, oni na lesenih tleh, mi trije in še nekaj ‘veličin’ ob leseni dolgi mizi, slastno z rokami, si nisem mogla pomagat, da sem razmišljala kako je življenje Indijancev v gorah in tukaj v deževnem pragozdu povsem različno. Medtem ko en živi v trdem gorskem svetu v nedopovedljivi revščini, živi drugi v amazonskem nižavju kakor v raju. Tu potekajo vse reči preprosto, brez premisleka, vendar z veliko mere melanholije. Divjina narekuje brezdelje in to je vsekakor njen veliki čar. In če je to zabeljeno še s tujci, ki občasno pridemo, da nas pobarvajo s karminastim rastlinskim barvilom ačiote, da se preiskusimo s streljanjem s pihalnikom ali da skupaj preverimo kako dobro so ženske zgnetle juko v motno alkoholno pijačo, potem je to trenutek, ko popestrimo življenja drug drugemu in se ga skupaj veselimo. Brez travm naših predhodnikov ali zanamcev.
(odlomek)

3.7.13

V zelenem raju ali (bolj primerno) peklu 3

Nisem si mislila, da je tako enostaven in majhen balon lahko naredi toliko zabave. Bambusova enonadstropna hiša se je kar tresla. Šele takrat sem se zavedala ogromne enoprostornosti te več družinske lesene hiše, kjer najbrž ni prostora za intimno življenje vsakega posameznika posebej ampak le v sožitju s skupnostjo. Morda bi nam lahko izdali kakšen recept za strpno življenje v razširjeni družini, o povezavah s sorodniki, mladostniki in drugačnimi. Naši egi so le navidezno tako samozadostni, v resničnem življenju pa ugotovimo, da potrebujemo drug drugega.
Okrog Indijanke mojih let je skakalo pet otrok. Povsem naravno in odkrito je vprašala, če imam le enega otroka in kako mi to uspe. Z roko je pokazala na svoje številne ljubke indijančke in indijančice pod seboj. Kako je imeti le enega otroka? me radovedno in hkrati sumljivo sprašuje in ogleduje, kajti pri njih je sedem otrok običajno povprečje. V enostavni španščini sem ji povedala nekaj o kontracepciji. Za tabletko je od nekod je že slišala, vendar jih še nikoli ni videla, kaj drugega pa ji sploh ni bilo znano. Nisva šli v podrobnosti. Percepcija sveta je le drugačna. Za njo obstoja le ta svet, ki ga pozna nekaj skupnosti naokoli, velika reka in džungla. Ves preostali svet pa je takšen kakršnega si ga na podlagi besed iz tranzistorja predstavlja v njeni glavi.
(odlomek)

29.5.13

Kolumbija 5 Še vedno pod adrenalinom

Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da bo to kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka! Pravi, da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…
Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma tudi jaz pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod adrenalinom. Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar oropana.
Šele v zatohlem hostlu se mi zatresejo kolena. Počutim se šibka. In tako zelo sama! Moram nekaj pojest. Grem do receptorja in ga vprašam, kje se dobro in poceni je. Povem mu zgodbo, on pa mi pod nos pomoli svojo večerjo. Skušam zavrnit, ampak omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je že jedel in naj si kar privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že zagrizem v sočno ribo in pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob misli, da so na svetu tudi dobri ljudje!
Vanja Kovačič
Foto: janin

13.5.13

Kolumbija 4 Preklete živali!

Diham in poskušam pomiriti srce. Spogledam se s sopotnico. Vidim olajšanje. Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino. Prisilijo ga, da se sezuje (očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo njegovo torbo in jo izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon. Pogledam stran in se sprašujem, kdaj bo že mimo!
Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko jo grobo stresajo. Preklete živali!
Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo vožnjo. Vsa teža dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj povedati sosedu. Že čez nekaj minut prispemo v Cartageno. Pričakuje nas policija. Vsak mora povedati, kaj so mu ukradli.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

3.5.13

Kolumbija 3 Srčni utrip

Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla. Spet čutim senco prek obraza… 
Brska! 
Vzame tistih par novcev in mi vrne denarnico! Stlacim jo pod rit in se skoraj nasmehnem ob olajšanju in misli, zakaj se sploh trudim, saj je denarnica tako ali tako prazna.
Prihrumi drug moški in me grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti sprednjem delu avtobusa.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

11.4.13

Kolumbija 2 Roparji

Možgani izključeni, delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico. Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon! Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…
Dekle poleg mene postaja panično… Išče mojo roko. Stisnem jo in ji rečem, da bo vse v redu. Poročni prstan stlači pod plenice spečega dojenčka. Ob nama so… Dekle spusti panični krik, ki izzveni obupano. Zamaskirani moški jo miri. Mislim, da mu je jasno, da je mati pripravljena storiti vse, da zasciti otroka. Pust jo. Od mene zahteva denarnico. Podam mu jo.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

8.4.13

Kolumbija: Trije zamaskirani moški

Cartagena
Moja tropska izkušnja
Sever Kolumbije. Santa Marta – Cartagena. Dežuje in avtobus je jasno da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in neučakano se nabašemo. Sedim poleg dekleta mojih let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in že meša zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno všeč. 
Samo, da ne joka, v tem trenutku nisem pripravljena na visoke zvočne frekvence! Stemni se in še vedno dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za čas.
Avtobus se ustavi sredi ničesar. Ropot vpitje, vstopijo trije zamaskirani moški, strel v zrak in opozorilo, naj sodelujemo. Moski, ki sedi na sosednjem sedežu se jim pridruži. Tišina. Začnejo v zadnjem delu avtobusa. Oboroženi so s pištolami!
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

28.3.13

Brazilija 5:Opojne vonjave s stranišča

In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s 110km/h.
Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!
Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus! Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu. Pred nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje in ker ljubimo potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč popotnikov srečno premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!
Uros Kastelic
Foto: janin

27.3.13

Brazilija 4: Sranje! Pa tako blizu smo bili...

Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili...
A glej ga! Ni še obupal.
Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju. Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!
Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja. Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)

17.3.13

Brazilija 3: Voznik z nosom na šipi

Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.
Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!
Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti.
Uros Kastelic
Foto: janin
 (se nadaljuje)

12.3.13

Brazilija 2: Voznik seka ovinke

In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:
“Vse ruzake ven, da pregledamo!”
In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvesto trideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!
Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov. Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov!
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)

6.3.13

Brazilija: Lekcija preživetja

Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.
Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.
In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kakšnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu. Taksist pa:” Ni problema, gremo!”
Uros Kastelic
Foto: janin

(se nadaljuje)

4.3.13

Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata 3

Takole pestro, bogato in v rožicah sem preživel tisto soboto in nedeljo in kar nisem se mogel načuditi darilom, ki so jih prinašali prijatelji, sosedje in sorodniki. Najbolj sta se izkazala botra, ki sta priplula vsak s svojo barkačo, do zadnjega kotička nabasano z darili. Omare, zrcala, lonci, kozarci, postelje, viskiji, jedilni pribori, mize, stoli,… pa kam bodo vse to dali? Navadna hiša na za otroško dvorišče velikem plavajočem otoku je velika tri krat dva metra, na otoku je okoli deset takih hiš, WC (nizek opazovalni stolp z luknjo v tleh) in osrednji prostor, kjer turistom ponujajo spominke.

Res je bilo zabavno prisostvovati tipični poroki pri ljudstvu, ki še vztraja in živi na plavajočih otokih. Mesec avgust je mesec porok, saj je, kot pravijo, vreme najlepše. Sončno in suho. Zato je ponavadi takrat največ porok, na katere pridejo povabljeni iz sosednjih otokov, Puna in celo iz Slovenije. V tistih dveh dneh, ko sem bil tam, se je na plesišču zazibala vsaj polovica od dva tisoč otočanov. Prišli so na ženinov otok, ker je taka navada. Nevesta je bila z drugega otoka. Spoznala sta se na eni izmed otoških veselic. Plesi, ki jih poznajo, so namreč zelo družabni in zabavni. Enkrat izbirajo fantje, drugič punce. In nihče nikogar ne zavrne. Če pa sta si plesalca se všeč, komaj čakata, da se spet vidita na naslednji zabavi. In ko ju že drugič vidijo skupaj, se že ve, da se med njima nekaj plete… In poroka je na obzorju.

S solzami v očeh sem se poslovil od mojih novih prijateljev in komaj sem čakal, da jih ponovno obiščem. Obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo in v zadnjih dveh mesecih sem bil še dvakrat tam. Sprejeli so me za svojega. Le še žensko si moram najti na sosednjem otoku…

21.2.13

Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata 2

Po kakšnem večjem darilu je nastopila godba in cel otok se je začel tresti pod ritmi nemogoče muzike imenovane huayno (oprostite, ampak kdor je ne pozna, ne more soditi!). Ko je bend na elektriko odigral svoje (z ladjo so pripeljali vse instrumente, 3 metrske zvočnike in seveda generator), je nastopil pihalno- tolkalni orkester dvanajstih iz ure v uro bolj veselih glasbenikov. Ti so mi bili na začetku sicer bolj po godu, a po nekaj piškotih in toplih vrčkih mi je v uho zlezla nalezljiva melodija ene najpopularnejših huayno zasedb, skupine imenovane Chicas Mananeras. Komad se je imenoval La otra in govori o drugi, ki jo ima on. Tipično.

Ampak tako osladno in tako spevna melodija, da ni čudnega da je postala prava zimzelena uspešnica. In bolj ko je padala noč, bolj sem si želel elektro huayno benda in seveda rezek glas pevke, ki je v mikrofon tulil: “La otra, la otra, la otraaaaa!”  In tako pozno v noč… dokler nisem v svoji chosi (slamnati vigvam) zaspal ob ritmih znane melodije. Pravzaprav so se mi zdele potem že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. Pridružili so se mu tudi drugi člani zasedbe in pleh banda je začela s svojim repertoarjem.

Ura je bila okoli pet zjutraj, delal se je dan, in očitno je bilo, da muzika ne bo prenehala. In res ni. Tudi mladoporočenca sta bila na svojih mestih. Neverjetno. Kot so mi povedali, od poroke v soboto zjutraj v Punu, mestu ob jezeru, do poznega nedeljskega popoldneva, ne smeta zatisniti oči. Drug drugega sta držala pokonci. Ko pa sta jima glavi začeli padati v ptičjo juho (glavna sestavina te močne enolončnice je ptič, imenovan Martin Pescador), so na sceno stopili bend, animator in alkohol, ki so se vsak po svoje trudili obdržati ženina in nevesto na nogah. Naloga vseh je torej, da poskrbijo za veselje, srečo in ljubezen mladih zakoncev, saj v primeru, da kdo od njiju zatisne oko, to prinaša v njuno skupno življenje in družino nesrečo, bolezen ali celo smrt...
 (se nadaljuje)

13.2.13

Rok Kofol: Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata


Pa sem spet tukaj. Na jezeru Titicaca. Rad se vračam. Bučanje valov me pomirja, stik z vodo napolni z energijo. Zato sem vabilo na tipično poroko na enem izmed tridesetih plavajočih otokov Uros sprejel z odprtimi rokami.

 Kaj hudiča naj kupim za darilo mladoporočencema, ki ju, odkrito povedano, sploh nisem videl, kaj šele poznal? Povabili so me kar tako, ker smo tam na naši kolesarski odisejadi okoli jezera prespali in si je poglavar Jacha Tate najbrž zamislil, da bi bilo lepo imeti še kakšne turiste ob tem veselem dogodku. Kozarci? Porcelan? Multipraktik? Tehtnica? Jedilni pribor? Računalnik? Pa kako za vraga naj vem, kaj potrebujejo na otoku, narejenem iz trsja, kjer je vse pogojeno z vodo. Ljudje živijo od ribolova in pticolova, drugi od turizma. Ribiško palico? Čoln? Mrežo? Trnek? Pa saj znajo loviti ribe po svoje. Saj  sploh ne vem, ali bodoči mož lovi ribe, se ukvarja s turizmom, ali morda s čim tretjim. Pa ona? Malo sem spraševal po otoku, pa so mi rekli, naj prinesem stensko uro. Stensko uro?!! Kam jo bodo pa nabili? Saj nimajo sten!!! No ja, jo bodo že kam obesili. Zraven sem priložil se krasen živo rdeč plastični jedilni pribor in liter viskija, si nadel filmski nasmešek in mladoporočencema stisnil roko. V iz trsja narejeni (iz česa drugega pa?) provizorični sprejemni hiški sta sprejemala darila in vsakdo je moral z njima popiti kozarec pisca. Jaz sem ga že spil, saj je bil zame prvi tisto popoldne, onadva pa sta po njem segala z vsakim gostom!
(se nadaljuje)

 

9.2.13

Težave s potnimi listi 3


Potem sem se ves srečen in vesel odpravil do stevardese na letališču, da bi se čekiral. A, glej ti to; na letališču so že imeli mojo prijavo! Ukradeni dokumenti!!!
In potem sem moral dokazovati in razlagati celotno zgodbo najprej stevardesi za šalterom, potem še policiji, da so vsi dokumenti resnično moji. Moral sem priznati, da očitno sploh niso bili ukradeni ampak pozabljeni in da jih je pošten najditelj vrnil!
Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!
Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!”
Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju. Res neverjetna zgodbica.
Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čil v Peu.
Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!
Še skoraj so ga zaprli, češ “zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?” Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej! Hmmm, živim se pač  vse zgodi!

8.1.13

Težave s potnimi listi 2



Čez tri ure, ko sem sedela pred vhodom za na letalo in čakala, da se nanj spravijo vse družine z majhnimi otroci, sem naenkrat zagledala Marka, kako mi veselo maha z letalsko karto.
“Kaj si našel vrečko???” sem zavpila, saj nisem mogla verjeti.
“Poslušaj me, kaj vse se mi je sedaj zgodilo!”, me je prekinil.
“Šel sem nazaj do hotela, seveda na tleh ni bilo več vrečke. Zato sem se odpravil na policijsko postajo, da bi naredil prijavo. Nisem mogel reči, da sem vrečko pozabil, zato sem rekel, da so mi jo očitno vkradli, ker je kar naenkrat več ni bilo.  
Naredili smo zapisnik, prijavo, da so mi ukradli potni list, denar in letalsko karto. Izdali so mi nek poseben list, ki potrjuje, da sem začasno v državi brez potnega lista, nato pa so me kasneje napotili  na veleposlaništvo.
Ker je veleposlaništvo bilo zaprto, sem se odpravil nazaj v hotel, da bi jih prosil, če lahko tam spim in plačam kasneje, ko mi bodo domači nakazali denar.
Javim se pri recepciji in ... ugotovi, kaj se je zgodilo!
Do mene priteče receptorka s mojo drago plastično vrečko v rokah! Baje jo je našla neka ženska pred hotelom in jo je prinesla na recepcijo! Si lahko misliš?! Vse je bilo tam, ves denar, letalska karta, potni list... Vsedel sem se v prvi taksi in odhitel do letališča, da bi ujel letalo za Evropo.
(se nadaljuje)

4.1.13

Nina Kramberger: Težave s potnimi listi

Nina Kramberger
Peru:
Po dvomesečnem potovanju po Peruju sem se odpravljala nazaj domov v Slovenijo.
Da bi si znižala stroške prevoza do letališča, sem taksi delila z neko fancozko antropologinjo Monique in avstrijskim fantom Markom. Oba sem spoznala v hostlu, v centru Lime.
Tako smo se nekega lepega sončnega dne spakirali v taksi in se odpeljali proti letališču. Z Markom sva bila na istem letalskem letu in tik preden sva se odpravila v vrsto za check in, se je fant prijel za glavo, prebledel in zakričal:
“Aaaa! Nimam karte, denarja in niti potnega lista! Vse sem odložil na tla, ko sem pakiral prtljago na streho taksija!!!”
Glede na to, da smo živeli v centru mesta, ki je veljal za revnega in je že nevarnost da te okradejo čez dan velika, ni bilo nobene možnosti, da bi vrečka z denarjem ostala na cesti in ga čakala tam, kjer jo je pustil. To bi bil že skoraj čudež.
(odlomek)