26.5.14

Peru, Ekvador 2

 Prva postaja - Loja in Vilcabamba. To je bil en smotan dan. Imel sem
probleme s policijo zaradi ene preklete b.., ki me je nategnala za 1 dolar.
Zgodbo raje povem doma v celoti - sem pa prvic na poti zivce zgubo. Se prej
pa sem se skregal s taksistom - najprej rece eno pol pa zahteva drugo.
PREKLET SLAB ZACETEK. Je bla pa vsaj Vilcabamba pomirjajoca. Za 7 USD sva
dobla hostal z zajtrkom in vecerjo - do sedaj najlepsi hostal in tudi
verjetno najcenjsi glede nato kolko hrane sva jim zazrla. Probala sva tudi
jahanje. Je blo super, ceprav je dve uri dezevalo, pa rit je pol se tri dni
bolela. Tukaj sva tudi spoznala svicarko s katero smo bli skupaj okol deset
dni.
Naslednja postaja Riobamba. Hotla sva iti pogledat Hudicev nos - gre se z
vlakom vendar le-tega ni bilo, ker je veliko dezevalo in je baje zalilo
progo. S tem dezom je kar nekaj problemov, se posebej na obali kjer so
velike poplave - temu pravijo Vrata El Nina. Kaj je El NIno pa mislim, da
tak vecina ve. Namesto tega smo sli hodit pod vznozje najvisje gore v
Ekvadorju - Chimborazu. Zenske so se tako bale mraza, da so se kalorifer
nafehtale.
Matjaz (se nadaljuje)

8.5.14

Peru, Ekvador Huanchaco

Serbus!! Kako kej nasa drzavica na drugem koncu sveta???
Zdele pa se ze res en lep cajt nisem oglasil. Ni blo cajta ali pa volje.
Najvecja sprememba je, da sedaj potujem sam, ker je Maja ze doma in uziva ob goveji zupci in Merloteku...
Najprej kako je bilo, ko sva bila se skupaj.
Po Huarazu sva sla v Huanchaco na obali, ker so ostali popotniki ta plac zelo priporocal. Glih kaj posebnega ni - plavat ne mores, za deskat tudi ni, nocnega zivljenja tudi ne tak, da ne vem glih za kaj ga tudi Lonely planet priporoca. Od tam pa direkt v Ekvador - severni Peru ni posebej zanimiv razen ce imas rad rusevine.
Ekvador je pa druga pesem. Prvo kot prvo imajo sedaj dolar kar je bedasto.
Drzava je res ratala draga glede na to, da je se pred dvema letoma bila najcenejsa  v juzni ameriki. Ni pa tako hudo kot nekateri doma trdijo. Se posebej so dragi kakrsnikoli izleti z agencijo - v primerjavi s Perujem placas dvakratno.

Matjaz (se nadaljuje) 

4.5.14

Čile, Bolivija, Peru, Ekvador

Bolivija je bila spet polna dozivetji. Ogledi rudnikov-Potosi, pa glavnega mesta - Sucre, La Paza, Copacabana (mogoce sem kaj izpustila). Na poti je bilo zanimivo in vcasih malce neprijetno, ker smo obticali po 5 ur zaradi kaksnega plazu ali podobno. Na sploh pa so v Boliviji poti neasfalitrane tako, da je voznja vedno bolj ali manj kaskaderska. Po ogledu jezera Titike (Isla del Sol, Isla dela Luna) smo odsle v Peru.
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija