30.11.12

Dana Krajnc: Ponovno rojstvo


Naposled je prišel dan, zaradi katerega sem bila vsa ''na trnih''. Guerilla! Ali vojskovanje po naše. Gre za tradicionalni spektakel, kjer vsako leto meseca julija ob prazniku Virgen del Carmen, ki je zavetniški praznik mesticev – Pucartambovcev, obnovijo mit o prihodu Virgen del Carmen v vas ali simbolno stvarjenje Paucartamba. V ospredju je vojskovanje med dvema regijama starega Peruja: Antisuyo in Qollasuyu, ki ju predstavljajo plesalci qhapaq ch'unchu in qhapaq qolla. Od izida vojskovanja je odvisno ali bo zavetnica ostala v vasi Paucartambo in bo domačinom dalje nudila svojo zaščito in skrbela za red v skupnosti.

Ko sem prispela na osrednji trg vasi Paucartamba se je že občutilo napeto ozračje. Ljudje so se zbirali okrog trga, s sabo so imeli odeje in pregrinjala. ''Zakaj neki? Saj ni tako hladno, da bi se ogrnili z njimi, '' sem z začudenjem pomislila … Ups, naenkrat me je od zadaj nekaj zadelo in zmočilo, nekaj spolzkega in kašastega, brez vonja … Brrr. … In že je iz druge strani pritekel plesalec qhapaq qolla in me poškropil s pivom. ''Kaj je zdaj to? Kaj ni škoda piva?'' sem zavpila in se začela smejati. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj imajo ljudje odeje in da bom tudi sama aktivno sodelovala pri vojskovanju. Da se bodo gotovo ''name spravili'', ker sem skoraj edina gringa, pa še ženska po vrhu, ni bilo nobenega dvoma …

Zopet me je nekaj zadelo, tokrat močneje. Cula z moko. Na srečo se mi je uspelo nekoliko odmakniti, vsaj ''rukzak'' s kamero. ''Moje aparature. Jao meni, slabo se mi piše, '' sem pomislila, ne s preveč optimističnim navdušenjem. Končno sem uspela pobegniti in se prebiti na drugo stran trga. Vendar, ko sem dobro pogledala naokrog sem ugotovila, da pravzaprav ne morem pobegniti nikamor. Trg je bil natrpano obkrožen z ljudmi, če sem hotela iti drugam, sploh ni bilo možno, ker me ljudje niso spustili. Plesalci so se podili med vse gledalce, tako da je prihajalo do nenadzorovanih padcev in vzklikov, jih prav tako škropili s svojimi tekočinami in zadevali s culami. Ljudje, ki so ''fobični'' na množice ljudi, mislim, da se ob tem spektaklu ne bi počutili preveč udobno. Že mene je grabila panika, pa čiglih nimam večjih problemov z množicami.
Od daleč zaslišim: ''Dana, ven arriba!''
(se nadaljuje)

22.11.12

Iz Čila v Peru brez potnega lista 6

Z eno nogo že na letalu za Santiago de Chile

Na letališču smo počakali, da se vsi potniki vkrcajo na letalo, ker pa je bilo letalo polno, so mi uslužbenci po dolgem čakanju dejali, naj pridem naslednji dan. Poslovil sem se od nemcev, ki sta na sosednjem terminalu pričakovala prihod prijatelja, pred odhodom z letališča pa me je poklicala uslužbenka Variga, češ da imajo rešitev.

S pomočjo neke letalske družbe naj bi čez pol ure z letalom odletel v glavno mesto Čila in od tam brez doplačila proti Riu de Janeiru. Tega sem bil zelo vesel in ko sem imel v roki vse potrebne dokumente, nahrbtnik pa me je že čakal na letalu, so mi srečo zaželeli tudi ostali potniki, ki so še čakali na prosta mesta. Kot se je izkazalo nekaj minut kasneje na letališki carini, pa mi niti veliko sreče ni pomagalo, da pregovorim carinika, naj me izpusti čez mejo. Trdil je, da mi v potnem listu 'salvaconducto' manjka žig, brez katerega ne morem zapustiti države. Ker sva se zelo težko sporazumevala in je napetost rasla, saj je do odhoda letala manjkalo le še nekaj minut, so mi na pomoč priskočili uslužbenci agencije Varig. Žal tudi njihovo posredovanje ni pomagalo, saj je carinik upošteval pravila. Ker ni bilo drugega izhoda, sem zahteval vrnitev prtljage, ki so mi jo obljubili naslednji dan ob povratku letala, vendar sem vztrajal, da brez nahrbtnika ne grem z letališča. Tako so delavci posredovali tik pred vzletom letala in mi še isti večer vrnili stvari. Nad mojim prihodom v hostel ob dveh zjutraj je bila presenečena tudi Aleksandra, ki sem jo že drugič prikrajšal za mirno noč.

V petek sem bil ob 10. uri ponovno pred Uradom za tujce in skušal dobiti manjkajoči žig. Presenečeni so me brez odgovora pošiljali od vrat do vrat in dobil sem občutek, da nihče ne ve natanko, kaj bi z mojimi dokumenti. Po štirih urah tavanja na uradu in pogovoru z domačini, ki so mi rekli, da je za potni list v Peruju potrebno čakati pol leta ali več, sem se vendarle z žigom v 'salvaconductu' s taksijem odpeljal proti hostlu. Popoldne sem si odpočil in z olajšanjem dočakal večer, ko sem ponovno poizkusil srečo na letališču. Tudi danes sta me spremljala nemca, ki sta čakala na prihod zadnjega prijatelja in tako je bila vožnja do letališča cenejša in bolj zanimiva. Zaradi mojih težav so me na letališču že vsi poznali, vesel pa sem bil novice, da je nekdo odpovedal polet, zato sem imel zagotovljeno pot proti Braziliji in kasneje proti Frankfurtu. Z olajšanjem sem se še zadnjič poslovil od nemških prijateljev in v soboto, 28.7. ob 1h zjutraj odletel proti Braziliji.

19.11.12

Iz Čila v Peru brez potnega lista 5


Končno nov potni list, imenovan 'salvaconducto'

V sredo sem se podal proti Uradu za tujce na drugi delu mesta, kjer moraš paziti, da te ne okradejo, na kar me je opozoril taksist. Okolica stavbe je bila res zanemarjena, zaradi varnosti pred nepredvidljivimi domačini pa je skrbelo ducat policistov. Kot prejšnji dan v banki je bila tudi tukaj gneča, očitno pa sem bil ponovno med redkimi tujci v stavbi, saj si me je vsak prisotni ogledal od nog do glave. Še bolj sem vzbujal pozornost s polomljeno španščino in slovarčkom, ki sta zamenjala angleščino, saj sem po eni uri tavanja od vrat do vrat ugotovil, da tukaj nihče ne govori tega jezika. Vedel sem le, da moram dobiti dokument z imenom 'salvaconducto'. Kako priti do njega, pa je bilo tisti trenutek nerešljivo vprašanje.
Ker se je pretekli mesec potovanja s špansko govorečimi domačini pogajala le Blanka, sem se v tem času naučil le nekaj njihovih besed. Sestavil sem nekaj stavkov in vprašanj, od uradnikov pa nisem dobil odgovora, zato sem uvidel, da je moje početje brez pomena. Ko sem preiskal celo zgradbo in poznal že skoraj vsako pisarno, sem od nekod zaslišal angleške besede. To me je predramilo in kasneje me je uradnica sprejela v pisarni, kjer so na mojo srečo vsi govorili angleško. Kje so bili ti ljudje do sedaj, mi ni bilo jasno. Očitno vsi nimajo enakega urnika. Pojasnil sem ji moje težave, se v sosednjem prostoru za 8 USD slikal, čez eno uro pa v rokah že imel 'savaconducto', kar je pomenilo nadomestni potni list, za kar sem vesel odštel nadaljnjih 55 USD. Z denarjem in potnim listom, a še vedno brez letalske karte, sem se zahvalil prijazni uslužbenki, ki si je namesto napitnine zaželela kartico iz Slovenije. Brez pomišljanja sem s taksijem odhitel do sedeža letalske družbe Varig, da spremenim še datum na letalski vozovnici. Uslužbenka mi po dolgem iskanju na terminalu ni mogla zagotoviti prostega mesta na letalu do Rio de Janiera v prihodnjih dneh, za kar bi sicer moral zaradi spremembe vozovnice doplačati 75 USD, predlagala pa mi je, naj naslednji večer na letališču čakam na prosto mesto, če bi kak potnik zamudil letalo. O dogajanju sem obvestil domače in zvečer od Aleksandre dobil darilo v spomin na Peru, česar sem bil zelo vesel. Četrtek je minil v iskanju vozovnice za Evropo, ker pa mi niti pri ruskih, niti drugih letalskih družbah iz vzhodne Evrope ni uspelo dobiti karte, cenejše od 1.300 in 1.600 USD (pri tem mi je pomagal američan, ki sem ga spoznal prejšnji dan), sem odnehal in z nemškima kolegoma počakal do večera. Tudi onadva sta povedala zanimivo zgodbo prejšnjega večera. Ob povratku iz diskoteke jima je skupina domačinov sledila prav do našega hostla. Tam je pozornost zasledovalcev zmotilo lepo in pomanjkljivo oblečeno dekle, zato sta se lahko varno vrnila.
Andrej Rekar
 (se nadaljuje)

14.11.12

Iz Čila v Peru brez potnega lista 4

sladkorni trs za žvečenje

Po kratkem počitku sem ob 1h zjutraj po telefonu obvestil domače, jim razložil moje težave in prosil, naj takoj nakažejo 400 USD katerikoli banki v Limi, saj je bila v Sloveniji tedaj ura 8 zjutraj. Čakal me je naporen dan. Ker sem bil skoraj brez denarja, nisem tvegal vožnje s taksijem, čeprav sem bil v časovni stiski. Z velikimi pričakovanji, a vseeno negotov sem se sprehodil proti pol ure oddaljeni ulici, kjer se nahaja več bank. Nekaj po deveti uri sem vstopil skozi vrata ene od teh in naletel na dolgo vrsto, saj so uslužbenci v ponedeljek ravno začeli z delom. Ker sem že na pogled izstopal od ostalih strank, me je prijazna uslužbenka povabila pred prazno okence, namenjeno izključno tujcem, zato sem ji povedal, da bi rad preveril nakazilo denarja, poslanega pred pol dneva. Odgovorila je, da je za tako nakazilo potrebno posredovanje bank v Londonu in ZDA, zato bi bilo na denar potrebno počakati vsaj 2 ali 3 dni. Tisti trenutek res nisem več vedel, kaj naj storim, saj bi z denarjem, ki sem ga imel, komaj preživel nekaj dni, za taksi ali avtobus pa bi mi zmanjkalo denarja. Uslužbenki in njenim sodelavcem sem razložil moj položaj, žal pa mi niso vedeli pomagati. Ker v banki vsi govorijo angleško, vsaj po tej plati ni bilo težav. Razočaran sem se brez denarja vrnil v hostel in poklical domov za nasvet. Rešitev je bila le še v konzulatu. Naš najbližji ambasador na tej celini je v Argentini, zato sem na avstrijskem veleposlaništvu navezal stike s slovencem v Buenos Airesu, a mi niso vedeli pomagati. Gospa na avstrijskem veleposlaništvu mi je za dvig denarja priporočila banko Western Union, kjer naj bi za transakcijo potrebovali le nekaj ur. Uro kasneje sem se razveselil, saj je bila ta banka zame res prava rešitev, zato sem si v kitajski restavraciji poleg mojega hostla z olajšanjem privoščil odlično kosilo.  

Na avstrijskem veleposlaništvu so mi svetovali, naj grem do Urada za tujce. Tam lahko dobim dokument z imenom 'salvaconducto', s katerim je pred mesecem ravno tako slovenec zapustil državo. Ker pa je urad odprt le od 10. do 13. ure, sem moral počakati do naslednjega dne. Preostali čas sem preživel v družbi američana, ki mi je ponudil pomoč. Povedal mi je, da so ga pred časom izpustili iz zapora v ZDA, kjer je pomagal državljanu iz Kameruna pri ilegalnemu prestopu meje. Ker ima povsod veliko prijateljev, so ga proti plačilu 3.000 USD po nekaj dneh izpustili. 'Not a big deal', mi je začudenemu dejal. 'I am not a criminal, I just help people in troubles', je še povedal in dodal, da se ukvarja z računalništvom.
Andrej Rekar

 (se nadaljuje)

9.11.12

Iz Čila v Peru brez potnega lista 3


Prestavljen polet proti Evropi za konec potovanja

Aleksandra, lastnica hostla v Limi, naju je bila vesela, saj naju ni pričakovala. Da bi preveril, če imam prave dokumente za polet iz glavnega mesta Peruja, sva se s kolegom s taksijem podala proti pol ure oddaljenemu letališču. Ob 17. uri na letališču očitno ni bilo vzletov ali pristankov letal, zato sem o veljavnosti dokumentov lahko vprašal le peščico uslužbencev, ki pa so mi vsi po vrsti zatrjevali, da bom še isti dan lahko zapustil državo. Tako je menil tudi policijski inšpektor na letališču, zato sem se z olajšanjem že odpravljal nazaj proti hostlu. Tedaj pa sem za okencem agencije Varig, katere letalsko karto sem imel, zagledal uslužbenca. Povedal sem mu o izgubljenem potnem listu in pokazal dokumente. Pregledal je papirje in za mnenje vprašal sodelavce, ki so pravkar prišli na delo.
Povedal mi je, da danes ne bom mogel na letalo. Presenečen sem ga vprašal, če mi kak dokument manjka. 'Brez potnega lista kljub vsem potrdilom, ki jih imate, žal ne morete zapustiti države',


(odlomek; Foto: Janin)

6.11.12

Iz Čila v Peru brez potnega lista 2

Mesto mi je ostalo v lepem spominu, čeprav ga nisem videl v celoti. Prenočil sem v stanovanju družine Benavides, kjer so Jaimejeva žena, sin in hčerka Kati, ki govori angleško, lepo poskrbeli zame in me povabili še na večerjo v dragi restavraciji. Tja sem odšel v družbi taksistove žene in hčerke, njene tete in sestrične. Preživeli smo lep večer, kot vsi prisotni pa sem se tudi jaz preizkusil v karaokah. Gostje so me presenetili z odličnim petjem, posebno ženski del družine Benavides. Ker mi je družina ta dan že večkrat pomagala, sem z zadovoljstvom vsem plačal večerjo. Karaoke so mi bile res neverjetne in bolj pozno je postajalo, bolj zanimivo je bilo.

Pomoč sicer dragih čilenskih taksistov
Zgodaj zjutraj smo utrujeni zaspali, ob 6. uri pa sem se z Jaimejem odpeljal do avtobusne postaje, kjer me je že čakal njegov sodelavec Hector. Zahvalil sem se mu za pomoč in se poslovil, začuden pa sem moral plačati še 24.000 pesosov za gorivo (12.000 sit). Mislil sem, da sem se družini oddolžil za pomoč že z 20.000 pesosi za večerjo. S tem pa presenečenj še ni bilo konec.

Andrej Rekar
(odlomek; Foto: Janin)