30.10.12

Andrej Rekar: Iz Čila v Peru brez potnega lista


 


Zvečer nas je avtobus iz Čilenskega mesta San Pedro odpeljal v uro in pol oddaljeno mesto Calama, od koder smo se z avtobusom druge agencije, opremljenem s klimo, v eni od redkih nočnih voženj na potovanju odpeljali proti obmorskem mestu Arica, ki leži pred mejo s Perujem. Tja smo prispeli ob 7. uri zjutraj, nekaj ur pred tem pa so se začele moje težave. Med vožnjo nas je voznik opozoril, naj mu pripravimo potne liste, saj bomo v tem avtobusu prečkali mejo. Ko sem po dolgem iskanju ugotovil, da sem verjetno že prejšnji dan ostal brez potnega lista, sem moral poiskati vsaj kopijo, s katero bi lahko izgubljen dokument prijavil na policiji. Le-to sem ob prvem postanku avtobusa res našel, med nadaljnjo vožnjo pa upal, da bom z natančnim pregledom nahrbtnika potni list vseeno našel. V mestu Arica se to žal ni zgodilo, zato smo se po kratkem posvetovanju z Blanko in Gorazdom v nič kaj prijetnem vzdušju ločili, saj v tistem trenutku nismo verjeli, da bi s kopijo potnega lista lahko prečkal mejo s Perujem; S tem bi še lahko ujel naše letalo, ki je imelo odhod v ponedeljek, danes pa je bil petek, saj so uradi za izdajanje dokumentov odprti le med tednom. Ker sem bil še vedno odvisen od španskega slovarja in sem znal le nekaj njihovih besed, so mi z Blankino pomočjo (edina od nas treh je govorila špansko) na avtobusni agenciji Pullman, s katero smo se pripeljali v Arico, predstavili taksista Jaimeja, ki naj bi mi pomagal. Poslovili smo se in tako se je začel nepričakovan zaključek mojega potovanja.

(odlomek; Foto: Janin)

27.10.12

Bitka s časom 3


A veselje ne traja prav dolgo, saj je pri vseh blagajnah predolga vrsta, da bi pravočasno poravnal položnico.
Tudi pri vrivanju nisem prav uspešen, sprehajam se gor in dol, vmes saj petkrat pogledam na uro a v resnici ne vem kaj bi, končno le vidim rešitev saj pri povsem nepravem okencu na prigovarjanje le nekako uspem dobiti potrjeno položnico, tako da pustim denar bančnemu uslužbencu, ki bo transakcijo delno izvedel naknadno. Kmalu zatem sem zopet pri potnih listih. Nov dokument je že izpisan, vendar brez težav tudi tu ne gre. Predloženi sliki sta namreč isti kot v starem potnem listu, kar pomeni da sta starejši kot pa dovoljujejo predpisi. Predpisi se pac ne smejo kršiti sem kar nekajkrat slišal. Laž tu ne bi dosti pomagala saj se iz starega dokumenta lepo vidi, kdaj je bil izdan in koliko sta stari enaki sliki, zato mi tudi tu ne preostane drugega kot prošnje in moledovanje.
Očitno sem izgledal že tako nebogljen, da se mi le usmilijo in dokončajo listino s slikami, ki sem jih pac edine imel. Z velikim zadovoljstvom se zahvalim in malodane poletim proti izhodnim vratom, kjer je skoraj na stopnicah k sreci še vedno parkiran moj prevoz. Vskočim v avto in že sva na poti proti Brniku. Ponovni pogled na uro; 12 10 - petek. Povratek je manj obremenjujoč, z manj zastoji, skratka hitrejši v resnici ali le zaradi večjega optimizma je nepomembno. Tri minute pred uradnim odhodom letala izskočim iz avta in v času 00 smo s še vročim potnim listom zadnji potniki na letu BA 2867 za London oziroma Havano.
V zahvalo vsem, ki so rešili nerešljivo.

25.10.12

Bitka s časom 2

Lojze Lenček - proti Kubi

Moje razmišljanje je zopet prekinila uslužbenka z vprašanjem “imate dve novi sliki za Nejca ?”. Naslednjo sekundo sem jih že videl pred seboj “ imam” sem dejal, vedno jih za vse vzamem s seboj, za vsak slučaj, ce potrebujem v tujini nenačrtovano kakšno vizo. Iz prtljage, ki mi jo je vrnila iz zaustavljenega traku sem vzel dve sliki. Glede na to, da je vaša upravna enota za izdajo potnih listov do uvedbe centralnega izdajanja listin še vedno v Domžalah, kar niti ni tako dalec lahko poizkusite. Letalo vas bo počakalo vsaj kakšnih 5 minut z ozirom na dejstvo, da vas bodo iskali, ker ste že prijavljeni na let, je še dodala. Začela se je precej nora bitka s časom. Hitro smo poiskali že odslovljenega našega voznika Janeza in s tekom do avtomobila sva začela dirko do Domžal. Ko se človeku zares nekam mudi takrat se promet sigurno odvija kar se da počasi, vsaj zdelo se mi je tako, kar naprej kolona, sami mečkači pred nama, pa ne bodi ga treba traktor, naselja in same omejitve, na celi poti ne vem štiri pet semaforjev a vsi rdeči.
Vmes razmišljam, kako sem mogel spregledati datum veljavnosti saj sem se na tako pot odpravil že ničkolikokrat, kako so mi sploh na ambasadi izdali vizo za cas ko bo potni list neveljaven, kako bom rešil težave z vizo tudi ce mi uspe dobiti nov potni list. Med tem sva že prispela do občinske stavbe kjer izdajajo listine, parkirava precej neustrezno kar na pločniku pred glavnimi vrati in Janez čuva avto pred policaji. Pogledam na uro - 11 in 48 minut in se zapodim v zgradbo s tako hitrostjo, da so mimoidoči kar obstali. Neverjetna sreča, pred okencem za potne listine ni nobenega, a takoj ko zajamem malo sape sta že dva za menoj. Gospe pri okencu na hitro hočem razložiti a presenečen ugotovim, da del zgodbe že pozna, ker ji jo je med tem po telefonu povedala že Nina. Takoj se lotiva dela. Najprej izpolnim obrazec, oddam stari otroški potni list in dve sliki, ona pa mi da položnico katero moram poravnati na banki. Na hitro pograbim položnico in jo jadrno ucvrem na banko, ki k sreci ni dalec stran.
(se nadaljuje)

22.10.12

Lojze Lenček: Bitka s časom

Proti kubi

Bil je dan poln pričakovanj in zadnje ure do odhoda so z veliko naglico izginjale v končnih pripravah na dolgo pričakovan trenutek. Še zadnja kontrola prtljage, dokumentov, denarja in pripravljeni smo za odhod na letališče. Sosed Janez že čaka, zato poberemo vso prtljago, se skupaj z njo natlačimo v avto in odpeljemo. Kaj kmalu smo na letališču, tu imamo dovolj casa za prijeten klepet z vsemi, ki so nas prišli pospremit in nekaj poslovilnih gasilskih fotografij, da porabimo že skoraj poslikani stari film. Dvajset minut cez 11 dopoldne je in do odhoda aviona za London je še 1 ura in 10 minut. Kljub temu, da še ni uradne objave za ceking se prijavimo na let. Prvi sem na vrsti sam, nato Nina, Neli in kot zadnji Nejc, prtljaga že počasi drsi po tekočem traku, ko iza pulta zaslišim prodoren glas “Nejc”, kmalu pa opazim, da se je zaustavil tudi trak za odvoz prtljage. Obrnem se in uslužbenka na letališču mi kaže, da je potni list za Nejca neveljaven, ker je pretekel pred tremi dnevi.

Pred očmi se mi v trenutku zavrti na tisoče raznovrstnih slik in misli. Nemogoče, saj na osnovi veljavnosti potnega lista za minimalno pol leta vendar izdajo vizo Kube kamor smo namenjeni in vse vize sem še zjutraj preveril. Ce je potni list res neveljaven, bomo zato zdaj vsi ostali doma. Obstaja kakšna druga možnost. Med tem razmišljanjem je Nejca že zajela ploha solza in jutro polno pozitivne energije se je v trenutku razblinilo v neskončno napeto negotovost, ki jo je optimistično prekinila prijazna uslužbenka letališča z mislijo po hitri zamenjavi potnega lista. Ideja mi je zvenela utopično nemogoča. Do odhoda aviona British Airways za London ni ostalo vec kot ena ura in letalo je že stalo na letališkem platoju, to je nemogoče, saj smo vendar na letališču, pa še dopustniški petek je, ob tej uri tako od uradnikov nihče vec ne dela, sem si dejal.
(se nadaljuje)

20.10.12

Matjaž Ojsteršek: Nikomur ne smeš verjeti

Matjaž Ojsteršek: Ekvador

In je zopet prišel Quito. In najbolj bedasta stvar do sedaj. Za zadnjo skupno večerjo sva se odločila, da greva jest v bolj nobl restavracijo. Odločila sva se za svicarski hotel. Razgled je bil super, hrana odlična, da o vinu sploh ne govorim (prvic po treh mesech sva probala vino). Potem pa se je zakompliciralo. Plačal sem z kartico in vse lepo podpisal nato pa se natakar spomne, da bi rad avtorizacijo. In te baje ni blo. Klical so na Mastercard v Ekvadorju kjer mi je gospod rekel, da moja kartica ni veljavna v Ekvadorju - isti dan sem plačal vec kot 500 USD z njo. In sva malo posumila - tisto ziher ni bil Mastercard. Pol sem rekel naj kličejo v centralo v ZDA.

(odlomek; Foto: Janin)

19.10.12

Iztok Bončina: George 2


Jamajka
 Po nekaj minutah obveznega nakladanja, kako čudovita dežela je Jamajka in kako “very good people” so Jamajčani in kako “very good people” smo Slovenci in kako “very good” je reggae in Bob Marley, sva prešla k bolj resnim temam.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako je lahko narod, ki je izumil eno najlepših glasbenih zvrsti na svetu, pričel častiti, zapitega, hudobnega, debelega in pokvarjenega etiopskega cesarja Haile Selassija kot svojega boga Ras Tafarija. Pa sem ga povprašal o tem. George ni bil videti prav nič užaljen (verjetno sploh ni bil pravi rastafarijanec). Le dolgo pridigo o večni dobroti in nesmrtnosti njegovega božanstva sem pokasiral. Potem pa me je na lepem povabil: “A greš danes zvečer na en jamajški party. Tu gori, v hribih, bomo imeli nocoj pravi vaški reggae žur”.
Iztok Bončina 
 (odlomek; Foto: Janin)

16.10.12

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute 4

Artur Štern - Boca Chica, Dominikanska republika

Medtem sva bila namreč prišla do nadaljnjega dognanja, da je doma s Haitija in da je njena materinščina francoski jezik – nekaj (v danih razmerah sicer najbrž nič posebej pomenljivega) vtisa nanjo sem naredil tudi z njegovim kar solidnim poznavanjem in nekajminutno konverzacijo v njem. Potem pa spet po starem. Gimi maj moni an go! Kurc te gleda. Zmotila si se. Saj ne rečem, da nisem morebiti res tvegal in da se nisem nemara igral s preresnimi zadevami. Ampak tu je šlo za notranjo študijo; in seveda tudi za moško čast pred samim sabo.
Na nasilje s svoje strani nisem resno pomislil niti za trenutek. Da bi ji recimo na silo vzel ključ. Dokler sem miroljuben, tudi meni ne bo kar tako zlepa kdo poskušal kaj narediti; v nasprotnem primeru pa se hitro zapleteš v hudo zagato. Le mirno.
(odlomek)

12.10.12

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute 3


Artur Štern Boca Chica


Ampak zdaj se je začenjalo zares. Tisoč pesosov je bilo zanjo premalo. Prav. Tako ali tako jih ne bi dobila – dal bi ji kvečjemu kakih dvesto, in to v najboljšem primeru, če bi bila prijazna; kakšno bi še rekla in potem bi se počasi poslovil. Videl in občutil sem, kar me je zanimalo, pa čao. Porekel sem, da mi tole barantanje res ni niti malo po volji in da me je spričo tega pravzaprav tudi že minila sleherna erotična nastrojenost – in da se bom počasi odpravil. Ona pa, da ne, da ji moram plačati – kompletno vsoto. Tisoč ali dva, ne vem več, v vsakem primeru pa odločno več, kot se mi je zdelo še kolikortoliko pošteno. Iz predtem zapeljive in prijazne ženske je preskočila v vlogo zahtevne in malone tudi že zoprne babnice. 
(odlomek; Foto: Janin)

11.10.12

Artur Štern V gnezdu hispaniolske pute 2

Artur Štern Boca Chica, Dominikanska republika

Naredim še tistih nekaj korakov do diska – in pred vrati stoji: lepotica. Pa ne da je to ravno tista! – najzanimivejša izmed vseh, ki sem si jih z gukom (svojim dojenčkom) v rokah predtem podnevi ogledal s ceste, ko me je s prijateljicami lepo pozdravila, in smo tudi rekli nekaj besed. Nanjo sem potlej čez dan še nekajkrat pomislil ... Zdaj mi je z jezika kar zletelo: I was looking just for you! Nemalo je morala biti zadovoljna, da sva preskočila njeno najbrž običajno proceduro. In še preden sem ji utegnil reči, da bi šla malo plesat, tja noter v disko (kamor  sploh še nisem bil zakoračil), sva bila že usmerjena proti njenemu domovanju. Po svoje trapasto, saj sem bil komaj prišel; po drugi strani pa vsaj precej varno – se mi je namreč zdelo dejstvo, da sva šla točno v smeri mojega hotela. Nato še malo naprej pa prva cesta levo pa nato na desno – po kasnejšem premisleku sem ugotovil, da je njeno ljubezensko gnezdo locirano kakih stopetdeset metrov zračne linije stran od moje siceršnje sobe. A s tako eksplicitnimi, kaj šele preciznimi podatki se tedaj nisem trapil; dovolj mi je bil občutek, da se mi svita, kje sem, in da civilizacija ter s tem varen teritorij pač nista daleč.

(odlomek; Foto: Janin)

8.10.12

Ar­tur Štern


 

Urad­no sem dok­tor bio­loš­kih zna­no­sti in sa­mo­stoj­ni kul­tur­ni de­la­vec – po do­ma­če pa me­ta­bio­log in pi­sa­telj (ob­jav­lje­nih 12 knjig – poe­zi­ja, ese­ji­sti­ka, ro­ma­ni, uč­be­ni­ki, znans­tve­na mo­no­gra­fi­ja); ži­vim v pri­mor­ski va­si­ci Vrab­če in v Ljub­lja­ni, od pom­la­di do je­se­ni se ob­ča­sno kla­tim po do­ma­čih kra­jih in raz­me­ro­ma manj od­da­lje­nih tu­jih de­že­lah, po­zi­mi pa so de­sti­na­ci­je bolj če­zo­cean­ske.

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute


Artur Štern: Dominikanska republika

V tistih dveh tednih sem na vsakih nekaj noči, ko se mi je vsaj približno zljubilo in ko se ni pri nas na hotelski ali plažno-roštiljski sceni dogajalo nič več pametnega, stopil na tak študiozni potep. Vključenost opazovalca je znana že pri fizikalnih eksperimentih, vsaj na kvantni ravni. Toliko bolj to dejstvo velja in je tudi čedalje bolj sprejemljivo oziroma dobrodošlo – v antropologiji. V danem primeru je to pomenilo nekaj zelo požrtvovalnega: eksperimentator in opazovalec v isti osebi se je bil pripravljen tako zelo radikalno vživeti v svojo vlogo, da se je s povprečnim pohajalcem ob tisti uri noči poistovetil tudi glede predhodne zaužitosti um otopevajočih likvidnih substanc. Videz verodostojnosti, se pravi resničnega zanimanja za substrat, objekte, je bilo s tem neprimerno laže doseči.
(odlomek; Foto: Janin)

5.10.12

Jamajka: George

Iztok Bončina
Jamajka

Georgea sem opazil že skozi stekleno okno hotela, v katerem je, blizu turističnega središča Montego Bay, bivala naša skupina. Stal je za zunanjo hotelsko ograjo in nagovarjal mimoidoče turiste. Prav zabaval sem se nad nelagodjem skupine finih ameriških gospodov, ko je k njim pristopil majhen, temnopolti možic, z razkuštrano sivo brado in velikansko rastafarijansko čepico, ter jim molil za pest veliko plastično vrečko. Seveda sem slutil kaj je notri.
(odlomek; Foto: Janin)

4.10.12

Alen Steržaj

Rodil se je 5. junija 1972 v Postojni in do osmega leta živel na Rakeku. Že kot otrok je imel dve strasti: branje najljubše knjige – atlasa sveta – in poslušanje glasbe. V Ljubljani je dokončal osnovno šolo, potem Gimnazijo Poljane (takrat Srednjo družboslovno šolo), diplomiral pa je iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede. 
Že pri 17 letih se je začel ukvarjati z glasbo – leta 1991 je postal član skupine Big Foot Mama, s katero je doslej kot basist posnel štiri albume (vmes je igral tudi s Petrom Lovšinom). 
Med študijem se je podal na prvi krajši potovanji – v Grčijo (1994) in na Portugalsko (1995). Leta 1996 pa je odšel na prvo resno potovanje – po kop-nem v Azijo po sistemu "ruzak na rame, pa kamor pridem, pridem". 
Zadal si je cilj priti po kopnem na drugo stran tega kontinenta, vendar je to opravil v dveh etapah. Leta 1996 je potoval preko vzhodne Evrope in Turčije, Irana, Pakistana in severne Indije do Nepala in se vrnil z letalom. Leto kasneje pa se je v Nepal vrnil z letalom in nadaljeval pot čez Tibet v Sečuan, preko južne Kitajske in prispel do Hong Konga.
Leta 2001 je nekaj dni potoval po Romuniji (Transilvanija), 1. januarja 2002 ob treh zjutraj pa se je podal na pot po kopnem v Afriko. Spet po sistemu "kamor pridem, pridem". Pot ga je nesla preko Gibraltarja v Maroko, čez Zahodno Saharo v Mavretanijo in preko Senegala v Gambijo.
Na potovanjih ga zanimajo predvsem življenjske zgodbe malih ljudi, zato potuje v čimbolj neturistične kraje. Sicer pa kot novinar dela že od leta 1992 – enajst let je pisal za revijo Stop in bil tam tudi glasbeni urednik, zdaj pa je redaktor Delove priloge Vikend. Pisal je tudi scenarije za televizijsko oddajo Odklop. Najraje je makarone, pije radensko in ima nenavadne življenjske nazore: na primer še vedno se počuti mladega...