Bolivija 20 Spet Doma

 Poletje bi pač preživel doma, gledal v strop in čakal da mine popoldanska vročina. In tako iz dneva v dan. Vendar sem se drugače odločil, in sedaj lahko vidim nekaj kar drugi ne morejo. Lahko vidim, da se mesto ni niti malo spremenilo. Ostalo je popolnoma enako, kot na dan mojega odhoda. Mesto je enako, vendar jaz skoraj nisem več ista oseba…

Sedaj, ko doma v šali rečem, da se bom mogoče v kratkem odpravil v Indijo, vsi zaprepadeno obmolknejo za nekaj trenutkov, dokler jim z nasmehom ne povem, da se šalim. Čisto drugačna zgodba, kot takrat, ko sem jim vsem dopovedoval, da bom šel v Turčijo, pa me nobeden ni resno jemal, dokler jim nisem pomahal v slovo…

Edvin Ramić

Bolivija 19 Spet Na Nočnem Busu

 Po parih urah v Trinidadu sem bil spet na nočnem avtobusu, kjer je na mene čakala spet ena težka vožnja. Vsi pravijo da bo vožnja trajala 12 ur, kar najbrž pomeni spet ene 20… J

Ko sem se srečno vrnil domov, sem opazil eno pomembno stvar. Opazil sem kako se v mojem kraju ni spremenilo absolutno nič. Življenje je teklo po starih tirih, mesto je še vedno ogrevalo septembrsko sonce. Ljudje so pa sploh ostali čisto nespremenjeni. Zamislim si, da bi najbrž isto bilo z mano, če ne bi zbral dovolj poguma in volje za to potovanje.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 18 Trinidad

 Po 20ih urah vožnje smo končno prispeli v Trinidad. Spet sem bil ves prašen, s tem da v tem mestu nisem našel nobene reke, piko na i pa pristavi dejstvo, da v tem mestu ne samo, da ni reke, ampak ni absolutno nič zanimivega za početi.

Tako sem po nekem čudnem naključju našel internet, ki je bil presenetljivo hiter, pa še prostor je bil klimatiziran!

Izkoristil sem priložnost in pregledal pošto, katere se je bilo že kar pošteno nabralo, saj v Rureju ni bilo dostopa do interneta – v celotnem mestu je namreč zmanjkalo povezave…

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 17 En Trapast Gringo

 A problem je to, da na busu ni absolutno nobenih luči, in sredi noči je izredno težko stopiti ven iz avtobusa, ker so kasneje vstopili še eni domačini, ki so se ravno tako polegli po tleh avtobusa.

A kot sem rekel je povsod čista tema, in na poti iz busa sem samo molil Boga, da ne bom slišal kakšnega otroka zastokati, ker sem mu stopil na glavo.

Ostali domačini so seveda pametni in vsak je s sabo imel baterijo (meni je moja že dolgo pred tem nehala svetiti) in si svetil pod noge. No na srečo so videli da je med njimi tudi en trapast gringo, ki baterije nima, tako da so mi oni potlej svetili pod noge.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 16 Nekaj Je Šlo Na Busu Po Gobe

 Srčno sem se mu zahvalil in po nekaj minutah vožnje (odpeljali smo se ob 18:00. pet ur zamude, pa še morali smo porivati bus, ker ni mogel prižgati motorja) sem pručko zagnal nekam v kot, vrgel spalko po najbolj prašnih tleh kar sem jih videl in se vrgel na njo. 

Ene pol ure smo se vozili, nakar smo se ustavili za ene 45 minut, ker je šlo na busu nekaj po gobe in je bilo treba popravti. Kasneje problemov na srečo ni več bilo. Vsake toliko časa smo se ustavili, da smo lahko opravili nujne potrebe.

Edvin Ramić (se nadaljuje)