Veslanje skozi pragozd 4

Dan se začne z garanjem. Preklel sem vse, od vesel, ki so se zatikala v liane, pa do indianca, ki mi je predlagal to pot. Potem pa… Pozabil sme že, da po hudem garanju sledi velika nagrada. Tu so brzice prehude, zato iz čolna spustim zrak in ga nesem po poti, ki seka rečni ovinek. Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu. Za ovinkom je že prvi trenutek vse čisto drugače. Okoli so hribi, steze po pragozdu prečkajo krojaške mravlje, reka pa je prepredena z brvmi. Nad brzicami najdem slamnato kolibo, kjer zakurim za večerjo in prespim.
4. koraki kurjenja v pragozdu
1. korak: Nasekaj palmovo listje ene veje in tri polena. Čez deset minut ogenj ugasne in pravi "manjana" (jutri).
2. korak: Nasekaj pol metra palmovega listja v višino in ista tri polena. Ko polena zagorijo zelo hitro dodaj še deset polen. Če so polena petdeset metrov stran, to pomeni težave.
3. korak: Ko ogenj zagori ne polivaj vode po njem (niti po nesreči)!!!
4. korak: Izkaže se, da tretji korak ni tako bistven, če imaš pri roki veslo (s pihanjem ne prideš daleč).
Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega, kasneje pa kar nekam zagori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi. Ogenj je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc. Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.
Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.
(se nadaljuje)