Peru, Ekvador Otavalo

Pol pa so se zacel problemi. Prisel je Quito. Najprej sva izvedela, da Majine karte za domov ne moreva podaljsat ceprav so nama doma zagotovil, da
je vse zrihtano. Porabla sva tri dni, prosla, klicarla, pisala razlicnim ljudem in na koncu je vse skupaj zrihtala sefica KLM tukaj. Ce ne, bi morala
kupit novo karto, ki stane tukaj 1000 USD. Naslednji problem je bila viza za Panamo, ki jo upam dobim jutri. Viza stane 60 dolarjev plus, ce zelis da vse skupaj ne traja dva tedna do en mesec, se 4 USD, da lahko gospod ambasador poklice v Panamo. Drugace "baje" ne sme klicat. Slovenci rabimo posebno vizo, ki jo nucajo tudi Srbi, Iranci, Iracani, Libijci, ... Nase zunanje
ministrstvo bi se res lahko malo bolj potrudlo. Nadalje sem ugotovil, da mi
manjkajo ceki. Kdo, kje, kdaj mi jih je vzel, ne vem. Verjetno iz kaksnega
sefa - sola za naprej.
Po treh dneh sva sla v Otavalo - najbolj znano trznico v juzni ameriki. Z
razlogom, ker je res nekaj posebnega. Kupis lahko vse - tudi prasica al
kuro, ce hoces. Tu sva tudi opravla nakupe - visece mreze, puloverji, neke
male stvari. Maja je verjetno zgledala, ko mula ko je prisla domov.
Naslednji dan sva se hotla se malo sprehodit po vaseh, vendar sva bila
psihicno in fizicno unicena.
Matjaz (se nadaljuje)

Peru, Ekvador 3

Da ne bi slucajno kaj pocival smo se odlocil, da gremo naprej v Banos. Tu
smo pa res migal. Prvi dan sprehod po okoliskih hribih, kjer smo se skor
zgubil. Punce so to ponovile cez dva dni z eno razliko - kuple so si Pina
Colado. Se ga nacukale, pol pa prisle v dolino meni tezit. Na koncu sem celo
lahko poskusil pijaco. Drugi dan pa je bil odlicen. Najel smo bicikle in sli
na 70km pot do Puya. Hvalabogu, da je bilo vecino navzdol. Pod rit smo si
dal plenice, beri majce, in iz strani zgledal kot Jaka Racmani. Glih kaj
velik ni pomagal. Zaradi prevec migaja so se Svicarki gleznji vneli. In sva
bila zopet sama na poti.
Sla sva na laguno Quilotoa. Ta plac pa je res vreden obiska. Laguna se
namrec nahaja v srediscu kraterja. Razgled je fantasticen, voda pa baje
mrzla. Nekateri so se celo kopal. Tukaj sva kupla tudi poseben spominek -
sliko, ki je narisana na ovcji kozi.
Matjaz (se nadaljuje)

Peru, Ekvador 2

 Prva postaja - Loja in Vilcabamba. To je bil en smotan dan. Imel sem
probleme s policijo zaradi ene preklete b.., ki me je nategnala za 1 dolar.
Zgodbo raje povem doma v celoti - sem pa prvic na poti zivce zgubo. Se prej
pa sem se skregal s taksistom - najprej rece eno pol pa zahteva drugo.
PREKLET SLAB ZACETEK. Je bla pa vsaj Vilcabamba pomirjajoca. Za 7 USD sva
dobla hostal z zajtrkom in vecerjo - do sedaj najlepsi hostal in tudi
verjetno najcenjsi glede nato kolko hrane sva jim zazrla. Probala sva tudi
jahanje. Je blo super, ceprav je dve uri dezevalo, pa rit je pol se tri dni
bolela. Tukaj sva tudi spoznala svicarko s katero smo bli skupaj okol deset
dni.
Naslednja postaja Riobamba. Hotla sva iti pogledat Hudicev nos - gre se z
vlakom vendar le-tega ni bilo, ker je veliko dezevalo in je baje zalilo
progo. S tem dezom je kar nekaj problemov, se posebej na obali kjer so
velike poplave - temu pravijo Vrata El Nina. Kaj je El NIno pa mislim, da
tak vecina ve. Namesto tega smo sli hodit pod vznozje najvisje gore v
Ekvadorju - Chimborazu. Zenske so se tako bale mraza, da so se kalorifer
nafehtale.
Matjaz (se nadaljuje)

Peru, Ekvador Huanchaco

Serbus!! Kako kej nasa drzavica na drugem koncu sveta???

Zdele pa se ze res en lep cajt nisem oglasil. Ni blo cajta ali pa volje.

Najvecja sprememba je, da sedaj potujem sam, ker je Maja ze doma in uziva ob goveji zupci in Merloteku...

Najprej kako je bilo, ko sva bila se skupaj.

Po Huarazu sva sla v Huanchaco na obali, ker so ostali popotniki ta plac zelo priporocal. Glih kaj posebnega ni - plavat ne mores, za deskat tudi ni, nocnega zivljenja tudi ne tak, da ne vem glih za kaj ga tudi Lonely planet priporoca. Od tam pa direkt v Ekvador - severni Peru ni posebej zanimiv razen ce imas rad rusevine.

Ekvador je pa druga pesem. Prvo kot prvo imajo sedaj dolar kar je bedasto.

Drzava je res ratala draga glede na to, da je se pred dvema letoma bila najcenejsa  v juzni ameriki. Ni pa tako hudo kot nekateri doma trdijo. Se posebej so dragi kakrsnikoli izleti z agencijo - v primerjavi s Perujem placas dvakratno.

Matjaz (se nadaljuje) 

Tikal, Gvatemala

Foto: Janin

Čile, Bolivija, Peru, Ekvador

Bolivija je bila spet polna dozivetji. Ogledi rudnikov-Potosi, pa glavnega mesta - Sucre, La Paza, Copacabana (mogoce sem kaj izpustila). Na poti je bilo zanimivo in vcasih malce neprijetno, ker smo obticali po 5 ur zaradi kaksnega plazu ali podobno. Na sploh pa so v Boliviji poti neasfalitrane tako, da je voznja vedno bolj ali manj kaskaderska. Po ogledu jezera Titike (Isla del Sol, Isla dela Luna) smo odsle v Peru.
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija

Choquecancha Peru

Slabe ceste, ponekod zevajo prepadi (moram omeniti, da so šoferji precej izurjeni), ogromno prahu na ovinkih, ki se zajeda v kožo-hvala bogu, da imam kontaktne lečke, s katerimi imam vse več problemov, ko moram odstranjevati prah izpod njih. Ampak, to je življenje in tega se moraš navaditi.

Do vasi vozijo le kamioni, če imaš srečo lahko sediš na hrapavih deskah ali na tovoru, ki ga prevažajo domačini do bližnje vasi. Zelo udobna vožnja moram reči. To pa je sedaj šala. Vsakih nekaj metrov me je dvignilo z desk za približno pol metra, včasih sem pristala na ubogem senoru, ki me je pogledal izpod obrvi. Zdaj pa me bo ''vsejkal'', sem zmeraj pomislila. ''Disculpe senor'' se je zaslišalo iz mojih prahu polnih ustnic. Senor ni reagiral.

Počasi smo se bližali mestu Calca, ki je od Cusca oddaljeno slabo uro. Komaj sem se ''skobacala'' iz prahu in natovorjenega kamiona. Oh, moje obolele okončine in vsa moja energija, ki je bila na ničli. Ali mi je treba tega, sem pomislila?! In v istem trenutku se je oblaček nad mojo prašno glavo razblinil. Začutila sem veselje in zadoščenje. Zopet so za mano čudoviti dnevi, ki sem jih preživela v tej idilični vasi s prečudovitimi ljudmi. Res pravi balzam za živce...

Dana Krajnc.