Palenque, Mehika

Palenque, Majevsko mesto, Mehika
foto:janin

V zelenem raju ali (bolj primerno) peklu 3

Nisem si mislila, da je tako enostaven in majhen balon lahko naredi toliko zabave. Bambusova enonadstropna hiša se je kar tresla. Šele takrat sem se zavedala ogromne enoprostornosti te več družinske lesene hiše, kjer najbrž ni prostora za intimno življenje vsakega posameznika posebej ampak le v sožitju s skupnostjo. Morda bi nam lahko izdali kakšen recept za strpno življenje v razširjeni družini, o povezavah s sorodniki, mladostniki in drugačnimi. Naši egi so le navidezno tako samozadostni, v resničnem življenju pa ugotovimo, da potrebujemo drug drugega.
Okrog Indijanke mojih let je skakalo pet otrok. Povsem naravno in odkrito je vprašala, če imam le enega otroka in kako mi to uspe. Z roko je pokazala na svoje številne ljubke indijančke in indijančice pod seboj. Kako je imeti le enega otroka? me radovedno in hkrati sumljivo sprašuje in ogleduje, kajti pri njih je sedem otrok običajno povprečje. V enostavni španščini sem ji povedala nekaj o kontracepciji. Za tabletko je od nekod je že slišala, vendar jih še nikoli ni videla, kaj drugega pa ji sploh ni bilo znano. Nisva šli v podrobnosti. Percepcija sveta je le drugačna. Za njo obstoja le ta svet, ki ga pozna nekaj skupnosti naokoli, velika reka in džungla. Ves preostali svet pa je takšen kakršnega si ga na podlagi besed iz tranzistorja predstavlja v njeni glavi.
(odlomek)

Kolumbija 5 Še vedno pod adrenalinom

Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da bo to kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka! Pravi, da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…

Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma tudi jaz pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod adrenalinom. Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar oropana.

Šele v zatohlem hostlu se mi zatresejo kolena. Počutim se šibka. In tako zelo sama! Moram nekaj pojest. Grem do receptorja in ga vprašam, kje se dobro in poceni je. Povem mu zgodbo, on pa mi pod nos pomoli svojo večerjo. Skušam zavrnit, ampak omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je že jedel in naj si kar privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že zagrizem v sočno ribo in pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob misli, da so na svetu tudi dobri ljudje!

Vanja Kovačič

Foto: janin

Kolumbija 4 Preklete živali!

Diham in poskušam pomiriti srce. Spogledam se s sopotnico. Vidim olajšanje. Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino. Prisilijo ga, da se sezuje (očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo njegovo torbo in jo izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon. Pogledam stran in se sprašujem, kdaj bo že mimo!

Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko jo grobo stresajo. Preklete živali!

Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo vožnjo. Vsa teža dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj povedati sosedu. Že čez nekaj minut prispemo v Cartageno. Pričakuje nas policija. Vsak mora povedati, kaj so mu ukradli.

Vanja Kovačič

Foto: janin

(se nadaljuje)

Kolumbija 3 Srčni utrip

Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla. Spet čutim senco prek obraza… 

Brska! 

Vzame tistih par novcev in mi vrne denarnico! Stlacim jo pod rit in se skoraj nasmehnem ob olajšanju in misli, zakaj se sploh trudim, saj je denarnica tako ali tako prazna.

Prihrumi drug moški in me grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti sprednjem delu avtobusa.

Vanja Kovačič

Foto: janin

(se nadaljuje)

Kolumbija 2 Roparji

Možgani izključeni, delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico. Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon! Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…

Dekle poleg mene postaja panično… Išče mojo roko. Stisnem jo in ji rečem, da bo vse v redu. Poročni prstan stlači pod plenice spečega dojenčka. Ob nama so… Dekle spusti panični krik, ki izzveni obupano. Zamaskirani moški jo miri. Mislim, da mu je jasno, da je mati pripravljena storiti vse, da zasciti otroka. Pust jo. Od mene zahteva denarnico. Podam mu jo.

Vanja Kovačič

Foto: janin

(se nadaljuje)

Kolumbija: Trije zamaskirani moški

Cartagena

Moja tropska izkušnja

Sever Kolumbije. Santa Marta – Cartagena. Dežuje in avtobus je jasno da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in neučakano se nabašemo. Sedim poleg dekleta mojih let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in že meša zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno všeč. 

Samo, da ne joka, v tem trenutku nisem pripravljena na visoke zvočne frekvence! Stemni se in še vedno dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za čas.

Avtobus se ustavi sredi ničesar. Ropot vpitje, vstopijo trije zamaskirani moški, strel v zrak in opozorilo, naj sodelujemo. Moski, ki sedi na sosednjem sedežu se jim pridruži. Tišina. Začnejo v zadnjem delu avtobusa. Oboroženi so s pištolami!

Vanja Kovačič

Foto: janin

(se nadaljuje)