Midva sva
dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se
je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres. Na
srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino
presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le
trije. Midva z Nemcem in en domačin. Midva sva izvlekla spalne vreče, se
zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna.
Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer
nobenih luči – samo tema in naš kamion.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
