Dežuje in avtobus je jasno
da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo
dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in
neučakano se nabašemo.
Sedim poleg dekleta mojih
let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in ze mesa
zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno vsec. Samo, da ne joka, v tem
trenutku nisem pripravljena na visoke zvocne frekvence. Stemni se in se vedno
dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za cas.
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)