In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske
kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:
“Vse ruzake ven, da pregledamo!”
In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom,
vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne
ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene,
ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti,
da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le
usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvesto trideset
kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!
Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča
noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In
nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem
smernikov. Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav
smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov!
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)